Magic

Našla sem upanje, ki me krepi

PRIPOVEDUJE TATJANA VILEJSKA

Naše srečne družine je bilo konec, ko je bila mati do smrti pretepena v stanovanju. Oče je štiri mesece kasneje naredil samomor. Po tem mi ni bilo več do življenja. Zakaj torej še vedno živim in vam pripovedujem to zgodbo? Naj vam pojasnim.

DONECK leži na vzhodu Ukrajine in je mesto plavžev in premogovnikov. V njem je več kot milijon prebivalcev, ki govorijo rusko, so delavni in prijazni. Nekateri od njih verjamejo v astrologijo ali spiritizem, mnogi pa preiskujejo horoskop, da bi po njem izvedeli za prihodnost. Drugi se obračajo k čarovnikom oziroma koldunom, kakor jim pravijo v Rusiji. Nekateri med njimi iščejo stik z mrtvimi v pričakovanju, da bodo ozdraveli, ali pa samo za zabavo.
Oče je bil čevljar. Zatrjeval je, da je ateist, a je menil, da nas je nekdo postavil na Zemljo. Govoril je: »Na tem planetu smo samo gostje.« Mati je ob vsaki veliki noči šla v cerkev. Dejala je namreč: »Če Bog je, če obstaja, moramo iti.« Rodila sem se maja leta 1963. V naši srečni družini sta bila še starejša sestra Ljubov in mlajši brat Aleksandr.
‚Bela magija je dobra‘
Daljni sorodnik Pjotr* se je ponesrečil pri delu v premogovniku. Hudo si je poškodoval glavo in morali so ga zdraviti na posebni kliniki. Bil je zaskrbljen za svoje zdravje in se je posvetoval s koldunom. Čarovnik je Pjotra povezal z duhovnim svetom. Žena in moja starša so mu dejali, da je čarovništvo neumno, a je menil, da ni tako. »To, s čimer se jaz ukvarjam, je bela magija,« je trdil. »Črna magija je slaba, bela pa je dobra.«
Pjotr je trdil, da ima moč, s katero lahko napove prihodnost in zavaruje ljudi pred zlim. Vendar ga je zapustila žena. Zato je ostajal pri nas, včasih tudi po nekaj tednov skupaj. Njegov vpliv na našo družino je bil grozen – že samo to, da sta se mati in oče začela resno prepirati. Nazadnje sta se ločila in razvezala. Otroci smo se z materjo preselili v drugo stanovanje in Pjotr, materin sorodnik, se je preselil k nam.
Ljubov se je poročila in se skupaj z možem preselila v Ugando v Afriko. Oktobra leta 1984 je šel Aleksandr na počitnice, jaz pa sem za teden dni odpotovala v mesto Gorlovka. Ko sem odhajala od doma, sva se z mamo samo na hitro poslovili. Kako si želim, da bi ji bila takrat rekla kaj več ali da bi celo ostala doma! Veste, mame nikoli več nisem videla žive.
»Tvoja draga mati je mrtva«
Ko sem se vrnila iz Gorlovke, je bilo stanovanje zaklenjeno, na vratih pa je viselo policijsko obvestilo, da je vstop prepovedan. Po hrbtu me je zmrazilo. Šla sem k sosedom. Olga je bila preveč vznemirjena, da bi lahko govorila. Njen mož Vladimir je prijazno dejal: »Tanja, zgodilo se je nekaj strašnega. Tvoja draga mati je mrtva. Pjotr jo je ubil. Zatem je prišel v naše stanovanje, telefoniral policiji in se predal.«
Policija je potrdila strašno novico in mi dala ključe stanovanja. Pjotra sem sovražila iz vse duše. V jezi sem pograbila večino njegovih reči, tudi knjige o magiji, jih zavila v odejo, odnesla na bližnje polje in zažgala.
Aleksandr je slišal novico in do Pjotra čutil enako kakor jaz. Nato so ga poklicali v vojsko in se je preselil. Oče se je priselil v stanovanje k meni, Ljubov pa se je vrnila iz Ugande in za kratko stanovala z nama. Včasih smo upravičeno čutili, da nas nadlegujejo hude duhovne sile. Še oče je imel grozne sanje. Počutil se je krivega za materino smrt. »Ko bi le ostal z njo,« je dejal, »še vedno bi bila živa.« Nedolgo zatem je zapadel v hudo depresijo. Štiri mesece po materini smrti je naredil samomor.
Po očetovem pogrebu se je Aleksandr vrnil v vojsko, Ljubov pa v Ugando. Skušala sem začeti znova, tako da sem se vpisala na Makejevski inštitut za gradbeništvo, ki je bil le 30 minut od doma. Prepleskala sem stanovanje in ga prenovila. Upala sem, da bom s tem izbrisala nekaj spominov. Toda še vedno sem upravičeno domnevala, da je čutiti nadlegovanje demonov.
»O Bog, če res obstajaš«
Aleksandr je končal služenje vojaškega roka in se vrnil domov. Toda začela sva se prerekati. Poročil se je in za nekaj mesecev sem se preselila v Rostov, rusko mesto na obali Azovskega morja, kakih 170 kilometrov od doma. Navsezadnje sem se odločila, da se bom rešila prav vseh reči, ki so pripadale Pjotru.
Postala sem tako depresivna, da sem tudi sama načrtovala samomor. Toda v ušesih so mi stalno odzvanjale materine besede: »Če Bog je, če obstaja.« Neke noči sem prvič molila. »O Bog,« sem ga prosila, »če res obstajaš, mi prosim pokaži smoter življenja.« Nekaj dni kasneje sem prejela Ljubovino pismo. Povabila me je, naj jo obiščem v Ugandi. Tako sem preložila svoje načrte za samomor.
Presenečenja v Ugandi
Na zemlji je verjetno le malo krajev tako drugačnih od Ukrajine, kakor je Uganda. V Entebbe sem priletela z letalom marca leta 1989 – ko sem izstopila, sem prišla v peč. Nikoli še nisem doživela take vročine! Nič čudnega, saj je bilo to moje prvo potovanje zunaj Sovjetske zveze. Ljudje so govorili angleščino, jezik, ki ga nisem razumela.
S taksijem sem se vozila 45 minut do Kampale. Pokrajina je bila tako drugačna od tiste, ki sem je bila vajena, da se mi je skoraj zdelo, kakor da bi bila na drugem planetu! Toda nasmejani taksist je bil poosebljena dobrota in navsezadnje me je pripeljal do doma Ljubov in njenega moža, Josepha. Kakšno olajšanje!
Ljubov je preučevala Biblijo z Jehovovimi pričami. Nikoli nisem slišala zanje, Ljubov pa je komaj čakala, da mi kaj pove. Hodila je za mano okoli hiše in mi govorila o vsem, kar se je naučila, od Prve Mojzesove knjige pa vse do Razodetja. Verjemite, bilo je neprijetno!
Nekoč so nas obiskali Priče, ki so preučevali z Ljubov. Eni od njih je bilo ime Marianne. Ni mi skušala takoj oznanjevati, saj takrat tako ali tako angleščine nisem mogla prav dosti razumeti. Toda iz njenih toplih, prijaznih oči sem videla, da je iskren in srečen človek. Pokazala mi je sliko raja v brošuri »Glej, vse delam novo!«. »Poglej tole žensko,« me je spodbudila. »To si ti in ta druga sem jaz. V raju sva skupaj z vsemi temi ljudmi. Ali ni to čudovito?«
Videti je bilo, da so drugi Priče v Kampali menjaje se obiskovali Ljubov in Josepha. Bili so tako prijazni, da sem že podvomila, ali morda ne želijo le narediti vtisa name. Nekaj tednov kasneje sem šla prvič na shod. Bila je slovesnost v spomin na Gospodovo večerjo. (Lukež 22:19) Nisem razumela, kaj so govorili, toda spet je name naredila vtis prijaznost teh ljudi.
‚Preberi jo od strani do strani‘
Marianne mi je dala rusko biblijo, prvo, kar sem jih kdaj imela. »Preberi Biblijo od strani do strani,« me je rotila. »Tudi če ne razumeš vsega, samo beri jo!«
Mariannino darilo me je zelo ganilo in odločila sem se, da bom upoštevala njen nasvet. ‚Navsezadnje,‘ sem razmišljala, ‚kakšen smisel je imeti Biblijo, če se je ne potrudim prebrati?‘
Vrnila sem se v Ukrajino in s seboj prinesla tudi Biblijo. Nekaj naslednjih mesecev sem delala v Moskvi v Rusiji, v prostem času pa sem jo začela prebirati. Ko sem se po devetih mesecih vrnila v Ugando, sem je prebrala že polovico. Po vrnitvi v Kampalo mi je Marianne v Bibliji pokazala čudovito upanje za prihodnost. Raj! Vstajenje! Spet videti mamo in očeta! Zavedala sem se, da je bilo to, kar sem spoznavala, odgovor na mojo molitev, ko sem bila še v Donecku. (Dejanja 24:15; Razodetje 21:3–5)
Pri preučevanju teme o zlih duhovih sem poslušala s pridržanim dihom. Biblija je potrdila tisto, kar sem že dolgo slutila. Dobre ali neškodljive magije ni – napolnjena je z nevarnostjo. Nisem potrebovala večjega dokaza od tega, kar se je zgodilo v naši družini. Ko sem zažgala Pjotrove reči, sem nevede storila prav. Zgodnji kristjani so takrat, ko so začeli služiti Jehovu, prav tako zažgali vse, kar so uporabljali pri magiji. (5. Mojzesova 18:9–12; Dejanja 19:19)
Več ko sem razumela Biblije, bolj sem bila prepričana, da sem našla resnico. Nehala sem kaditi in se decembra leta 1990 krstila v znak svoje posvetitve Jehovu. Ljubov se je krstila samo tri mesece pred mano, Joseph pa leta 1993.
Nazaj v Doneck
Leta 1991 sem se vrnila v Doneck. Istega leta so v Ukrajini z zakonom priznali Jehovove priče, kar je pomenilo, da smo se lahko svobodno zbirali in javno oznanjevali. Na ulici smo začeli pogovor z vsakim, ki je imel čas. Kmalu smo ugotovili, da so bili celo v deželi, kjer se je veliko ljudi izjavljalo za ateiste, mnogi vedoželjni glede Božjega kraljestva.
Na začetku 1990-ih je primanjkovalo biblijske literature, zato smo imeli na ulicah Donecka posojevalnico knjig. Na glavnem mestnem trgu smo postavili stojnico in na njej razstavili naše knjige in brošure. Kmalu so se prijazni, radovedni ljudje ustavili in spraševali. Tisti, ki so hoteli literaturo, so si jo sposodili, ponudili pa smo jim tudi biblijski pouk na domu.
Leta 1992 sem postala pionirka, polnočasna strežnica Jehovovih prič, in septembra 1993 so me povabili v skupino prevajalcev v podružnični urad Watch Tower Society v Selters v Nemčijo. Septembra 1998 smo se premestili v Poljsko in tam počakali na dokončanje naših novih podružničnih objektov v Lvovu v Ukrajini.
Porast med Jehovovim ljudstvom v Ukrajini je osupljiv. Leta 1991 je bila v Donecku ena občina s 110 Pričami, zdaj pa je tam 24 občin z več kot 3000 Pričami! Ko sem leta 1997 obiskala Doneck, sem poleg prijetnih srečanj doživela tudi nekaj neprijetnega.
»Pjotr te išče«
Med bivanjem v Donecku me je Julija, Priča, ki je poznala mojo družino, presenetila, ko je dejala: »Pjotr te išče. Želi se pogovoriti s tabo.«
Tistega večera sem doma jokala in molila k Jehovu. Kaj je Pjotr želel od mene? Vedela sem, da je bil več let v zaporu zaradi svojega zločina. Sovražila sem ga zaradi tega, kar je naredil, in mislila, da ni vreden spoznanja o Jehovovem novem svetu. O zadevi sem nekaj dni molila, potem pa sem se zavedala, da ni moja stvar odločati, kdo je vreden prejeti večno življenje. Spomnila sem se Jezusa Kristusa, kako je kriminalcu, ki je visel na kolu poleg njega, obljubil, da bo z njim v raju. (Lukež 23:42, 43)
S tem v mislih sem se odločila, da bom obiskala Pjotra in mu pričevala o Mesijanskem kraljestvu in Božji novi stvarnosti. Skupaj z dvema krščanskima bratoma sem šla na naslov, ki mi ga je dala Julija. Tam sem se prvič po materini smrti soočila s Pjotrom.
Ozračje je bilo napeto. Pjotru sem pojasnila, da sem zdaj postala Jehovova priča in da mi je Biblija pomagala razumeti, zakaj moramo v tej stvarnosti vsi doživljati probleme, včasih celo osebne tragedije. Povedala sem mu tudi, kako grozno nam je bilo, ko smo izgubili mater, nato pa še očeta.
Pojasnil je, da mu je neki glas rekel, naj ubije mojo mamo, potem pa je podrobno opisal, kaj se je tistega dne zgodilo. Poslušala sem njegovo grozljivo zgodbo in gnus se mi je mešal z usmiljenjem, ker je bil videti napet, kakor preganjana žival. Ko je končal svojo pripoved, sem mu skušala pokazati nekaj čudovitih obljub iz Biblije. Trdil je, da verjame v Jezusa, zato sem ga vprašala:
»Ali imaš Biblijo?«
»Še ne. Toda naročil sem jo,« je odgovoril.
»Morda že veš, da je po Bibliji osebno ime pravega Boga Jehova.« (Psalm 83:18)
Ko je Pjotr slišal to ime, se je razburil. »Ne omenjaj mi tega imena,« je dejal. »Ne prenesem ga.« Prav nikamor nismo prišli v svojih poskusih, da bi Pjotru povedali o čudovitih Božjih obljubah.
Ob odhodu mi je bilo jasno nekaj: če ne bi spoznala Jehova, bi bila morda umorjena, kakor je bila mati, lahko da bi storila samomor kakor oče ali pa bi pod kakšnim vplivom delala grozne reči, kakor jih je Pjotr. Kako zelo hvaležna sem, da sem spoznala pravega Boga, Jehova!
Pogled v prihodnost, ne v preteklost
Ta mučna doživetja so mi na čustvih pustila posledice. Še sedaj mi spomini včasih zadanejo bolečino in gorje. Toda ko sem spoznala Jehova in njegove namene, se je začel proces ozdravljanja. Biblijska resnica me uči, naj se osredotočim na prihodnost, ne na preteklost. In kakšno prihodnost je Jehova pripravil za svoje služabnike!
Na zemeljskem raju bo tudi obujanje mrtvih. Kako vesela bom, ko bom pozdravila svoja starša, ki bosta spet živela! Oče je imel dejansko prav, ko je dejal: »Na tem planetu smo samo gostje.« In materina nagnjenost k veri, da Bog res obstaja, je bila prav gotovo prava. Iz vsega srca hrepenim po tem, da bi lahko mater in očeta učila biblijskih resnic, ko bosta vstala v Božjo novo stvarnost.